fbpx

Fotr na olimpijskih

SEM ALI NISEM? Track cycling challenge, Švica 2021

  • OLIMPIJSKE SANJE

    Priprave na olimpijske igre 2024 v Parizu.

  • Dirkališčno kolesarjenje

    Velodrom, hitrost, akcija.

  • Šprint 200m & Kilo

    Razvoj in oživitev panoge, ki jo pozna malo ljudi.

  • Projekt

    Citius, altius, fortius.

Prišel je dan D, dan za katerega sem vedel, da mi bo dal odgovor. Eno je trenirati in tekmovati doma, a nekaj povsem drugega je to početi zunaj, na mednarodni sceni, kjer je vrhunsko dirkališčno kolesarjenje doma. Padla je odločitev in pred dnevi sem se udeležil UCI mednarodne dirke v Grenchnu v Švici. In to na velodromu svetovno uveljavljenega mastadonta v svetu časomernih naprav, samega švicarskega Tissot-a. Hudo!

Vedel sem, da bo slej kot prej prišel tisti dan, ko se bo prvič izkazalo, ali ima vse skupaj realne možnosti, da uspe, ali pač le realne možnosti, da ne uspe. Projekt #fotrnaolimpijskih, sicer projekt poti razvoja dirkališčnega kolesarjenja v Sloveniji in projekt zgodbe navdiha o olimpijskih sanjah, ima namreč tudi končni cilj. Udeležbo na OI 2024 v Parizu. Ni potrebno izgubljati besed, da so mesta na OI rezervirana le za elito.

Pa sploh imam možnosti priti zraven? Fotr, pri 46?

Prišel je dan D, dan za katerega sem vedel, da mi bo dal odgovor. Eno je trenirati in tekmovati doma, a nekaj povsem drugega je to početi zunaj, na mednarodni sceni, kjer je vrhunsko dirkališčno kolesarjenje doma. Padla je odločitev in pred dnevi sem se udeležil UCI mednarodne dirke v Grenchnu v Švici. In to na velodromu svetovno uveljavljenega mastodonta v svetu časomernih naprav, samega švicarskega Tissot-a. Hudo!

Grenchen, Švica – Tissot velodrom, 250m velodrom z najbolj strmimi nakloni na svetu

Tissot velodrome je organizator prav posebne dirke, danes lahko rečem, že tradicionalne, ki jo je poimenoval Track cycling challenge. 4. dirka do sedaj, je na mednarodni sceni postala skoraj že kultna iz treh razlogov. Prvi je švicarska natančnost in sam način organizacije dogodka, drugi razlog je karakteristika velodroma samega (…to ni oval z naklonom, to je oval z zidom…), tretji razlog pa je najbrž posledica prvih dveh, saj je mednarodna udeležba na tej dirki, najbrž tudi zaradi zanimivega termina, močna in pisana.

Da je zadeva priljubljena med elito potrjuje celo pojavnost kolesarskih legend kot so Mark Cavendish, Robert Forstemann,… Sicer pa je velodrom lociran v manjšem mestu Grenchen imenovanem in stoji tik ob tovarni svetovno priznane kolesarske formule, BMC.

Z ekipo smo se na pot podali 2 dni pred dirko. 1 dan za pot, 1 dan za privajanje na stezo in potem dirka. Tak je bil plan. Pa pričakovanja? Ker je bila to prva mednarodna izkušnja, je bil sam neposreden nastop, bolj kot ne v drugem planu.

Zakaj?

Če si skoraj da one man band, potem se na dirko žal ne moreš odpraviti samo kot kolesar tekmovalec. Spoznavanje porcesov in organizacijskih procedur, da se znaš na tekmi sploh pravilno vesti, gibati in konec koncev biti na pravem delu velodroma ob pravem času, da nastopiš v svoji disciplini, je nujno zlo. In ker smo se na tekmo tovrstnega ranga odpravili prvič, je bilo v prvem planu uspešno izvesti celotno organizacijo, se naučiti logističnih veščin, potem pa še nastopiti 🙂.

SREDA – 2 DNI PRED TEKMO

Ko smo v drugi polovici dneva prispeli v Grenchen, je bil najprej na vrsti ogled velodroma. Morda na prvi pogled nepomembno dejanje, a v mojih očeh ravno nasprotno. Izkušnje iz mojega posla, ki vključuje tudi veliko nastopov pred ljudmi, na velikih, tehnično dovršenih prizoriščih, so me naučile, da je uspešen nastop pogojen tudi z dobro osredotočenostjo. Ta pa fiziološko ni mogoča, če morajo možgani procesirati preveč informacij, se navajti na nove stvari, okolje. Zatorej, ogled prizorišča v dnevih pred nastopom zagotovi seznanitev z novim okoljem. In tovrstno okolje je verjemite mi, polno novih dražljajev in človeka zelo hitro prevzame. In kako prav sem imel, saj me je ob vstopu na velodrom dobesedno sezulo.

STRES 1 – ZID NAMESTO NAKLONA

Pred menoj je stal oval, kot ga nisem pričakoval. Monstrum s 46 stopinjskim naklonom. Steza, ki jo je obkrožal zid namesto naklona (gre za enega najbolj strmih 250 meterskih velodromov na svetu). Za primerjavo, steza v Novem Mestu, ki velja za bolj strme, ima 44* naklon in je že lepo vertikalna, a če temu prišteješ še dodatne 2* naklona, dobiš nekaj, kar vsaj sprva poraja vprašanja mogočega. Velodrom je zastavljen tako, da se lahko povzpneš na neke vrste balkon, ki obdaja oba zavoja in si lahko privoščiš pogled z vrha zavoja ovala navzdol. Ko se mi je odprl ta pogled, me je spreletela misel, da še dobro, da nisem kaj takega videl preden sem se pričel ukvarjati z dirkališčnim kolesarjenjem. Nakoln je namreč tako velik, da si sprva prepričan, da vožnja skozi tak zavoj ni mogoča. Da se lahko pelješ edino le navzdol.

STRES 2 – PATRIOTSKA ODGOVORNOST

Kot vsaki ekipi, je tudi nam bil dodeljen boot, oz. kotiček na velodromu, kjer se tekom tekme nahajaš, ogrevaš, pripravljaš, vijačiš kolo itd.. In ko smo s timom opravljali ogled velodroma in se spustili v notranjost ovala, smo hitro odkrili tudi naš kot. Pričakal nas je označen z uradno oznako UCI mednarodnega tekmovanja, ki ji je delala družbo slovenska zastava. Nič takega, bi rekel človek, a v meni se je nekaj zgodilo. Sprožil se je nek občutek odgovornosti. Mislim, eno je, če nekje piše tvoje ime, a slovenska zastava? Očitno je patriotizem podzavestno vcepljen v meni in odkrito priznam, da, če sem se na to tekmo sprva podal bolj kot na izobraževalno ekskurzijo, se je v trenutku, ko sem uzrl slovensko zastavo v našem kotu, dojemanje namena tekme, spremenilo. Podzavest mi je začela narekovati, da poleg tega kar počnem v projektu, predstavljam tudi našo deželo. In ne, te ne želim smešiti. Lepi občutki, a hkrati strašljivi, saj je odgovornost instantno naložena.

ČETRTEK – 1 DAN PRED TEKMO; DAN ZA TRENING

Organizator je omogočil vsem ekipam tudi dneve za trening. 2 dneva pred tekmo, je bil namreč omogočen dostop do steze z namenom treninga oz. spoznavanja steze. Kot sem že omenil, vsak oval ima neke svoje zančilnosti in te je dobro spoznati. 1 dan za trening bo dovolj, sem si mislil. Škoda, 2 dneva bi bila še boljša 🙂. Sedaj vem za drugič. Steza je resnično drugačna od te, v Novem Mestu. In če sem sprva na dan ogleda bil mnenja, da je naklon edina razlika, se je mnenje spremenilo takoj, ko sem s kolesom prvič zapeljal na stezo. Specifike so se kar vrstile, nad mojo glavo pa je rasel vedno večji vprašaj, če bom sploh zmogel tehnično sestaviti vožnjo do te mere, da bom lahko dirkal.

V čem vse se je razlikovala steza:

  • 46* naklon (2* več kot v Novem Mestu),
  • zaradi velike uporabe velodroma, je lesena podlaga neprimerno bolj gladka, zlizana,
  • ker je velodrom širši, so ravnine krajše,
  • v največjih naklonih, oz. vertikalnih delih steze, se na stezi nahajajo sponzorske nalepke.

In vse to, še kako vpliva na način vožnje oz. stil, ki sem ga do sedaj bil vajen. Ker je naklon večji, minimalna hitrost, ki omogoča vožnjo skozi zavoje, naraste. Sponzorske nalepke na že tako gladki in strmi podlagi predstavljajo dele steze, ki so potencialno nevarni, saj na njih rado zdrsne, še posebej v dopoldanskih urah, ko steza še ni zvožena in vlaga višja. In, ker so ravnine krajše, zavoji pa daljši, je potrebna popolnoma drugačna distribucija energije in linija vožnje, ko je v vprašanju šprint in letečih 200m.

Takoj mi je bilo jasno, da bo moj trening 1 dan pred tekmo mnogo daljši, kot sem planiral, saj sem se sprva moral na novo naučiti voziti kolo, naučiti kako sploh splezati na vrh steze za letečih 200m, poiskati novo linijo vstopa v letečih 200m, določiti novo distribucijo energije za windup pri latečih 200m, itd.. In ko sem vse to opravil, sem se lahko šele lotil treninga.  Sedaj mi je žal, da nisem bil tam še en dan prej, saj je bilo tako premalo časa poiskati tisto sproščenost, ki pa je ključna pri šprintu. Še posebej pri vožnji na latečih 200m.

Učenje plezanja na vrh ovala za zalet je bilo kar stresno. Na velikem naklonu občutit zdrse kolesa ob vožnji preko nalepk te zakrči in avtomatično vsiljuje vlaganja več moči v hitrost. A to terja davek, saj posledično že občutiš utrujenost v nogah in pljučih, še preden se končno pospeševanje sploh zgodi. Bil sem zaskrbljen. Bo šlo? Sploh te zdrsi so me morili. No, pa me je pomiril eden od Poljakov, ki ima že več izkušenj na temu velodromu. Mi je povedal, da se po slabih 2 urah vožnje, steza toliko vnese, da tudi na nalepkah več ne drsi skoraj, da nič. Ni mi preostalo nič drugega, kot zanesti se na besede Poljaka in počakati na dan tekme. Imel je prav. 👍

PETEK – DIRKA

Presenetljivo dobro prespana noč, nas je zjutraj ob 6h postavila pokonci. Pred svojim pričetkom ogrevanja, sem želel v nogah nekoliko občutiti za letečih 200m izbrano prestavno razmerje. V sproščeni vožnji po stezi in preveriti, če koncept superkompenzacije pri učenju novih veščin, deluje 🙂. Na velodrom smo z ekipo vstopili že ob 8h, čeprav je bil šprint na sporedu šele ob 10.20. Pa vendar, procedura preverjanja dirkaških licenc, prevzem štartnih številk, prevzem transponderja za kolo in ustrezna namestitev tega na kolo, vse te malenkosti vzamejo čas.

Transponder

Ko je bilo kolo sestavljeno in opremljeno z oddajnikom, sem se podal na 15 minutni primer (primarna aktivacija s ciljno izbranim prestavnim razmerjem). In glej ga zlomka, stvari štimajo. Zid se je spremenil v velik naklon, sponzorske nalepke so bile v primeru zdrsa pri manjši hitrosti rešene z refleksnim odzivom, windup linija me je lepo pripreljala na vrh ovala. Energijska poraba je bila sicer previsoka, kar sem občutil, a sem bil več kot zadovoljen z izkupičkom enega treninga in vnovično potrditvijo čudeža superkompenzacije 🙂. Čas je bil, da se kolesje dirke prične obračati.

Kot, da bi bil na Eurosportu

Luči, glasba, akcija… Počutil sem se kot na Eurosportu. Tissot je postregel z organizacijo, ki spominja na DJ party. Vrhunsko ozvočenje, izbrani DJ, light show, lunge area, hrana & pijača. Vse to, kot del tekmovanja, med tekmovanjem. Ob vizualni eskepadi rasvetljave in mojstrskem spremljanju dogajanja na stezi s strani DJ-a, je spremljanje že tako atraktivnih voženj na velodromu, še bolj impozantno. Ko pa voziš sredi takega dogajanja tudi sam, pa se res lahko počutiš kot na Eurosportu. Še posebej všeč so mi bile Playstation postaje in namizni nogomet v loungu sredi velodroma 😂.

Lounge…

Bližje je bil pričetek kvalifikacijskih letečih 200m, bolj jasno je postajalo v kaj sem se podal. Sam pool tekmovalcev je bil več kot navdihujoč. Tomaš Babek, Sebastien Vigier, ikoni letošnje UCI-jeve šampionske lige kot sta Jordan Castle in Jean Spies, so mi vedno bolj dajali vedeti, da je tukaj in sedaj tisti trenutek.

Eminentna družba kolesarskih izstrelkov, ki zagotavlja trenutek resnice in nalitega čistega vina. Da ne bo pomote, ostajam realen, ne pričakujem čudežev, nisem kolesarski genij. A vseeno me je zanimalo, ali sem v statistični krivulji potrebnega kolesarskega kalibra. Tokrat me je zanimalo samo to. Na šprint nas je bilo prijavljenih 35 kolesarjev, 25 se jih kvalificira naprej v izločilne dvoboje.

Dan se je odvijal s svetlobno hitrostjo in na štartu kvalifikacijskega šprinta sem se znašel ob 10.25. Vse se je odvijalo kot natančna švicarska ura 🙂. Po začetnem pomožnem Gregovem potisku na stezo, sem pričel z windup-um za letečih 200m.

Potisk

Linija vzpona je bila idealna, a straho spoštovanje pred konkurenco in stezo veliko, celo preveliko. Adrenalna utrujenost in specifika steze sta v 2 krogih vzpenjanja na vrh steze iztisnili kar precej. V nogah sem čutil laktat, v pljučih manjko zraka in čas je bil za maksimalni šprint. Boleč, ne najhitrejši, a zadosten za uspešno opravljene kvalifikacije. Seveda sem bil nezimerno zadovoljen, saj sem dobil potrditev, da sem v statistični krivulji vrhunskega kolesarskega kalibra. Seveda bolj na repu, saj sem novinec, a sem notri.

Windup

Trenutek, ki je dal kljukico pod uspešno opravljeno, kar se tiče udeležbe na tekmi. Saj sem tako tudi evidentno dobil odgovor, da projekt #fotrnaolimpijskih nima zgolj statistične možnosti, ampak da ima tudi lepe realne možnosti doseči končni cilj. Dobra motivacija za naprej. Težko je namreč konstantno tavati v temi, ne vedeti kje točno si.

Štrliš ven?

Si?

Nisi?

No, sedaj vem, da sem, da z ekipo smo in da smo realno lahko uspešni tudi dolgoročno.

MATCH SPRINT, SUPER BONUS

Ker sem vedel kam grem, je bil cilj nastopa temu primerno orientiran. Narediti čim boljšo kvalifikacijsko vožnjo. In to je to. Nisem upal na to, da se bom kvalificiral v nadaljevanje. Ostajal sem prizemljen. Pa se je zgodilo ravno to. Šel sem naprej. In čakal me je prvi mednarodni izločilni dvoboj v šprintu. Lepšega bonusa si nisem mogel želeti. No, zaželel sem si tudi bistveno hitrejšega nasprotnika od mene. In tudi to sem dobil 🙂.

Za nasprotnika sem dobil španskega šprinterja. Več kot pol sekunde hitrejši kvalifikacijski čas je dosegel. Takih nasprotnikov si želim čim več. Ni namreč pogoj za zmago na izločilnih dvobojih, biti hitrejši na papirju. Višja končna hitrost je sicer dodatni as v rokavu, a ni garant za uspeh. Boriti se proti takemu nasprotniku, je najboljša možna šola, najboljši možni trening.

Žreb mi je določil 2. štartno mesto, kar pomeni, da sem v dvoboju štartal zadaj, oz. za nasprotnikom, ki je vozil spredaj. Španec se je že v prvem krogu na zadnji ravnini dvignil k ograji in skrajno upočasnil. Dal mi je vedeti, da raje vozi od zadaj, saj me je skušal z manevrom spraviti na sprednje mesto. Sprejel sem igro in se lotil boja z zelo preprosto taktiko; voditi od spredaj ter s kontroliranim pospeševanjem nadzorovati dvoboj in preprečiti skok oz. napad nasprotnika.

Vedel sem tudi, da španec vozi težji prenos, kar je bila voda na mlin mojemu pospešku, a je vendar izkušenost odtehtala svoje. Tik pred vstopom v zadnjih 200m šprinta, sem še vedno imel prednost, a nisem vzel dovolj višine na stezi. S tem sem nasprotniku, ki pa si je to višino vzel, omogočil dovolj maneverskega prostora, da je izkoristil naklon, ki ga je potreboval za pospeševanje v težji prestavi. Na koncu me je premagal za pol dolžine kolesa, jaz pa sem bil izredno zadovoljen.

Zadovoljen zato, ker sem bil navkljub slabšemu rezultatu na papirju, zaj… nasprotnik in zadovoljen zato, ker sem sploh prvič tudi zares dirkal v pravem pomenu besede. Na začetku razvoja kot šprinter, se namreč v dvoboju velikokrat znajdeš v položaju, ko samo si. Niti ne veš kaj se dogaja, ne kako bi odreagiral, potem pa je že konec. Tokrat sem pa čisto zares dirkal in bilo je vrhunsko.

Bil je dober dvoboj. In lep je občutek, ko prečkaš ciljno črto in zaslišiš aplavz ljudi, ki so navdušeni nad dvobojem in dober je občutek, ko ti nasprotnik čestita za dober match.

OSVOBAJAJOČE

Moja švicarska izkušnja je bila osvobajajoča. Čeprav je projekt, ki sem se ga lotil in lep in povezan s športom, navdihom, je to tudi projekt, ki je mentalno in telesno zahteven. Časi v katerih smo, ne prizanašajo, koncept fotra, ki temelji na letih, je pa še dodaten izziv. In zato, je bila izkušnja osvobajajoča. Ker sem vstopil svet vrhunskega dirkališčnega kolesarjenja in tam našel svoje mesto. Ker sem se znebil strahu, da rinem nekam, kamor ne spadam, ker sem si tudi evidentno dokazal, da vso vloženo delo ni bilo zaman in da smo na pravi poti.

Vsem želim lepe praznike, srečno novo leto in mnogo osebnih uspehov.

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin

info@planetfit.si