fbpx

Fotr na olimpijskih

Velodrom, fokus in jaz – od analize tekme, do zverinske motivacije

  • OLIMPIJSKE SANJE

    Priprave na olimpijske igre 2024 v Parizu.

  • Dirkališčno kolesarjenje

    Velodrom, hitrost, akcija.

  • Šprint 200m & Kilo

    Razvoj in oživitev panoge, ki jo pozna malo ljudi.

  • Projekt

    Citius, altius, fortius.

Podzavest me vrača nazaj, na kolo. Na šprinterski dvoboj na državnem prvenstvu, ki ga nisem odpeljal dovolj učinkovito. Ne glede na vse prijeme, tehnike umirjanja, namesto, da bi zaspal po napornem dnevu tekmovanja, me podzavest znova in znova vrača v akcijo, išče rešitve, analizira. Kaj je bilo, kako bi moralo biti, zakaj ni bilo kot bi moralo biti. Podoživljanje z mnogo vprašanji, do katerih odgovorov se ne prebiješ kar tako. Moj prvi, čisto pravi post travmatski sindrom.

Štartno linijo, ki označuje zadnjih 200m šprinta sem prevozil prvi, pred rivalom v šprinterskem dvoboju. To pomeni, da sem si privozil pravico šprinterske linije. Če me bo nasprotnik želel prehiteti, bo to smel le po zgornji, daljši liniji steze. Super! A ko iz drugega zavoja zapeljem na ravnino na zadnjem delu steze, nasprotnik skoči in me prehiti. Na polno odreagiram in…

Celo telo se zdrzne, jaz pa ob visokem srčnem utripu in telesu polnem adrenalina odprem oči. Ura je 02.34, ležim v postelji in ne morem spati.

Podzavest za krmilom

Podzavest me neprestano vrača nazaj, na kolo. Na šprinterski dvoboj na državnem prvenstvu, ki ga nisem odpeljal dovolj učinkovito. Ne glede na vse prijeme, tehnike umirjanja, namesto, da bi zaspal po napornem dnevu tekmovanja, me podzavest znova in znova vrača v akcijo, išče rešitve, analizira.

Pozdavest…

Kaj je bilo, kako bi moralo biti, zakaj ni bilo kot bi moralo biti. Podoživljanje z mnogo vprašanji, do katerih odgovorov se ne prebiješ kar tako. Moj prvi, čisto pravi post travmatski sindrom.

PTSD (Post travmatski sindrom)

A vendar, ni vsak post travmatski sindrom slab. Še posebej, če ga hitro prepoznaš, razumeš in tudi najdeš pot ven. Velikokrat se srečamo z besedno zvezo tekmovanja na najvišjem nivoju. In če jo največkrat pripisujemo bolj kot ne telesnemu značaju, torej tekmovanju, ki zahteva vrhunske telesne sposobnosti in prinaša vrhunske rezultate, jo redko kdaj pripisujemo psihološkemu značaju.

Razumljivo, saj je besedna zveza zelo sugestivna, če jo povezujemo s športom. Pa vendar. Intenzivno doživetje in izredno močan fokus, sta tista, ki lahko po tekmi športnika še nekaj časa spremljata. V obliki post travmatskega sindroma. Logično. Močna osredotočenost, ki jo športnik gradi do tekmovanja in na tekmovanju z njo doseže vrhunec, po tekmi ne ugasne kot luč, ki jo izklopimo. Začne sicer popuščati, a popušča počasi in skozi čas.

In govorim o resnično močnem fokusu, tako ostrem, da za športnika preprosto rečeno v tistem času zunanji svet skoraj, da ne obstaja. Ne more obstajati, ker če bi, bi to pomenilo edino to, da športnik ni popolnoma osredotočen na preformans. Pri meni osebno to izgleda tako, da, ko sem v zoni fokusa na tekmi, nisem dober sogovornik, delujem odsotno, kdo, ki ne ve v čemu je štos, bi me označil tudi za meglenega.  Pripravljam se, da naredim kar moram narediti čim bolje. Vizualiziram, ponavljam.

Fokus…

To je tudi poglavitni razlog, zakaj športnik potrebuje ob sebi ekipo. Dobro ekipo, ki empatično razume dogajanje in športnika razbremeni na vseh področjih, ki bi mu sicer jemali fokus. Osebno tudi verjamem, da ga ni takega športa, kot je individualni šport. Že res, da je športnik lahko sam v areni, a rezultat je vedno plod timskega dela, drugače ne gre.

Ekipa… brez te, ne obstajaš.

PTSD – good guy or bad guy?

Je pa lahko post travmatski sindrom v takem primeru škodljiv. Če ne ukreneš ničesar, če se mu samo prepuščaš. A kaj lahko ukreneš, če je dogodek že mimo, fokus pa še kar drži?

Pri sebi sem našel rešitev v re-fokusu. V preusmeritvi fokusa k novemu cilju. In to se je pokazalo kot učinkovito. Saj sem nekaj močno silovitega iz preteklosti usmeril v prihodnost in to silovitost osredotočenja spreobrnil v močno motivacijo na poti k novemu cilju.

To podzavestno vračanje v podoživljanje dogodka tekme, sem izkoristil za natančno analizo nastopa, ki je zelo hitro pokazala področja na katera se je potrebno osredotočiti s treningi v prihodnosti. Ne vem, morda gre za osnove športne psihologije, a sam izkustveno odkrivam področja, kjer se je izkazalo, da je natančna analiza športnega dogodka ne dobra samo za dober plan treningov za naprej, temveč deluje tudi kot terapija. Terapija, ki pomaga športniku vzpostaviti funkcionalni kontakt z vsakdanom. Pri sebi sem tudi opazil, da je bila analiza še toliko bolj podrobna, saj je še vedno prisoten fokus deloval kot motor za točno analizo.

Refokus – motivacija – rast

Tako sem dobil segmentiran vpogled v nastop in zelo natančno osnovo za izdelavo trening plana za naprej. Ob časovno definiranih ciljih v naslednjih mesecih, sem tako zagotovil preusmeritev fokusa v prihodnost in kar naenkrat se je namesto premlevanja preteklosti in zastavljanja neskončnih kaj pa čejev, pojavila strupena motivacija za delo naprej. Ko komaj čakaš, da se lotiš novih izzivov, ki bodo temeljili na tvojih lastnih ugotovitvah, pridobljenih izkušnjah in znanju.

In tako se sklene neskončni krog rasti športnika.

Naslednji cilj v vrsti

Kaj je moj naslednji cilj? Prva mednarodna tekma. Sredi meseca decembra se bom udeležil tradicionalnega Track Cycling Challenge-a v Švici. In to na samem Tissottiming velodromu v Grenchnu, tik ob tovarni BMC dvokoles. Izgleda bo to ena zelo natančno izmerjena dirka :-).

Track cycling Challenge 2021

Analiza

Če se laičnemu pogledu sprva zdi nenavadno, kaj sploh je za analizirati, se strokovnemu pogledu prikrade strah v kosti, ker je v resnici tako zelo veliko dejavnikov. Seveda se vse prične z vprašanjem, kaj bi se dalo storiti drugače, da bi šprint na 200m z letečim štartom bil hitrejši. In, če bi se tukaj najraje zagnali direktno na vožnjo in modro ugotvoili, da je treba pač voziti hitreje, se v resnici postavljanje dobrega rezultata prične že mnogo pred štartom.

Z ustrezno pripravljenim ogrevanjem, ustreznim timingom, in šele potem nadaljuje na kolesu v 2,75 kroga dolg windup (ustrezno pozicioniranje na ovalu in pospeševanje), ko se sproži štoparica, ki odmeri čas zadnjih 200m šprinta.

Timing & protokol ogrevanja

Pojdimo lepo po vrsti. Preden so kolesar sploh vsede na kolo na štartu, mora najprej spraviti telo v funkcionalno optimalno stanje za 200m šprint. Tu sta ključni 2 zadevi:

  • timing in
  • protokol ogrevanja

Ustrezen timing pomeni vedeti kdaj, ob kateri uri točno bo kolesar štartal in potem glede na to uro umeriti ogrevalni protokol.

Protokol ogrevanja pa predstavlja vse ogrevalne koncepte, ki jih kolesar izvede z namenom, da bo po ogrevanju telo sposobno dati kar največ tistega, kar disciplina zahteva. V primeru 200m šprinta, je to sposobnost prenesti čim hitreje in čim več maksimalne moči, ob čim višjih obratih, na čim večji prenos. Vse to v skupnem času trajanja ne več kot 15 sekund.

Ogrevalni protokol za kolesarja šprinterja…

Ker sem tekom treningov pri sebi ugotovil, da vedno postanem hitrejši in eksplozivnejši šele v 2. intervalu treninga (kar je posledica optimalne aktivacije, ki pri posameznikih nastopi različno), moram to dejstvo upoštevati in vključiti v ogrevanje ustrezne koncepte, ki mi bojo omogočili priti na štart ustrezno aktiviran, saj je štart samo eden.

Za aktivacijo tekom ogrevanja, smo s trenerjem predvidili 3 kratke intervale pospeševanj z različnimi prenosi. In sicer s cestnim kolesom, zunaj, na cesti. Predvidili smo tudi ustrezno količino počitka po končanem ogrevanju in ga tempirali na čas napovedanega štarta. Na štart moram priti kot tempirana bomba.

Je delovalo?

Na tekmi sem dosegel absolutno najboljši čas in dosegel najvišjo hitrost v konkurenci v šprintu na 200m z letečim štartom.

Super, delo odlično opravljeno…!

Niti slučajno ne, saj sta 2 zadevi šli popolnoma narobe, 1 pa ni bila dovolj dobro izvedena .

Kaj ni šlo po planu?

1. Na dan tekmovanja je presenetila izredno, za ta letni čas nenavadno nizka temperatura. 2*C hladno ozračje, je mnogo prehladno za učinkovito šprintersko aktivacijo. A ker vremenska napoved ni niti približno napovedovala takega vremena, je bilo tovrstno presenečenje usodno. Aktivacije nisem opravil kot bi jo moral. Vedel sem, da se bom na štart odpravil neaktiviran.

2. Napovedani čas štarta, je bil nenapovedano prestavljen za 20 minut. Namesto ob 12.30, sem štartal ob 12.10. Če se to organizatorju ne zdi nič takega, ali celo imenitno, ker bo vsega prej konec, žal pri športniku temu ni tako. Na velikih, resnih tekmovanjih tudi nikoli ne prihaja do takih dogodkov. Ravno iz razloga, da se športnikom zagotovijo optimalni pogoji za najboljše rezultate. V mojem primeru je tovrstno dejstvo podrlo timing priprav, saj sem imel po končanem ogrevalnem protokolu planiranih še slabih 20 min za umirjanje in počitek. Ker se je štart izvedel 20 min pred napovedanim, pa sem se na štart odpravil tako rekoč takoj po ogrevalnem protokolu in zavzel štartni položaj v stanju, ko nisem bil ustrezno aktiviran, sem pa bil zato utrujen 🙂 .

3. Tako imenovani windup ali vstop v letečih 200m šprinta, je faza kolesarjenja, znotraj katere mora kolesar doseči najvišji del steze (ob ograji) in izvesti popolno pospeševanje za vstop v zadnjih 200 metrov. Za celotno vožnjo ima kolesar na razpolago 3,5 kroga, zadnjih 200m se časovno meri.

Izvedba windup-a je cela umetnost.

Prvi del izvedbe je dokaj enostaven. v 1,5 kroga moraš prikolesariti na vrh steze s čim manj porabe energije in čim bolj sproščeno. Ko enkrat naštudiraš linijo vožnje, kako to narediti, je zadeva preprosta. Potem pa se lahko zakomplicira, ko nastopi drugi del.

V drugem delu, po 1,5 kroga, imaš na razpolago samo še 1 krog, ki ga moraš izkoristiti za čim bolj učinkovito pospeševanje, a na način, da ne pregoriš še preden štoparica sploh steče in hkrati zagotoviš idealno linijo vstopa v zadnjih 200m. Ta linija lahko prinese dodatne km/h, ali pa jih vzame.

Pristopov k windupu je toliko različnih, kolikor je različnih kolesarjev. Nekateri šprinterji so bolj eksplozivni kot drugi in lahko vse pričnejo delati kasneje. Tako bodo bolj spočiti a še vedno noro hitri. Potem pa so tu šprinterji, ki so manj eksplozivni in morajo vse skupaj pričeti delati nekoliko prej, da imajo dovolj metrov za razvoj hitrosti.

Najmanj kar je, moraš razviti svoj pristop, ki ustreza tvojim lastnim karakteristikam. In potem vaditi, vaditi in vaditi, tako, da ni niti najmanjšega dvoma kdaj, kako in kje boš pospeševal. Ne sme biti najmanjšega dvoma. A pri meni se je pojavil. In pojavil se je ravno med zavojema 3 in 4 pred finalnim vstopom v 200m šprinta. Nisem bil prepričan, naj izvedem zaključno pospeševanje sede ali stoje. Hitrost sem že imel lepo, utrujenosti od pospeševanj ni bilo čutiti, potem pa negotovost. Odločil sem se za pospeševanje stoje, a sem pri tem popolnoma podrl ritem pospeševanja. Namesto da bi hitrost zvezno naraščala, je zaradi sunkovite menjave iz sedečega v stoječ položaj in nato nazaj v sedečega, padla. Posledično je bila končna vstopna hitrost v letečih 200m nižja, kot bi morala biti.

Kaj sem se naučil?

In tako sem se z analizo dokopal do 3 spoznanj oz. področij, ki znatno vplivajo na rezultat. Neposredno lahko vplivam na 2, na 1 pa se lahko samo pripravim, če se še kdaj ponovi.

1. Nujno potrebujem razviti alternativni ogrevalni protokol s katerim bom lahko dosegel meni potrebno aktivacijo, ne glede na vremenske razmere. Torej znotraj velodroma. Možnosti so široke. Od kombinacije cestnega kolesa na dobrem trenažerju, do wattbike-a,…

2. Testiranja 2. dela windup-a, z meritvami učinkovitosti različnih pristopov v zavoj 3 in 4, ravno tako označujejo tehnično področje za nadaljnje delo.

3. Na izvedbo organizacije tekmovanja, pa žal kolesar ne more imeti neposrednega vpliva. Ali bo timing držal ali ne, žel ne morem vedeti. Lahko pa predvidevam,  da ne bo in umerjam ogrevalne protokole na 20 minut pred napovedanim štartom. In če bo potem timing vseeno držal? Ni najbolje, a je še vedno učinkoviteje se ponovno malo ogreti in iti na štart spočit, kot obratno.

Košček v mozaiku umetniške freske

Seveda pa je opisani del analize le košček, da ne rečem drobtinica, ki se je nanašala zgolj  na kvlifikacijskih letečih 200m. Potem se je dirkalo še v dvobojih, pa vozilo TT na 1 km, tako, da je celotna analiza bistveno obsežnejša, a princip analize in motor za analizo je bil tak, kot sem ga opisal.

In, čeprav gre pri dirakliščnem kolesarjenju le za kolesarjenje v krogu, z vsakokratno izkušnjo treninga in tekem kolesar odstira neskočna prostranstva tega primitivno, hrčkastega športa. Res je, voziš se v krogu in nikamor ne prideš, a ti je iz trenutka v trenutek bolj jasno, da gre tukaj za umetnost in znanost.

Pred menoj je še nekaj dni treningov, potem pa je čas za nove dirkaške izkušnje, čas za Track cycling Challenge 2021 v Švici.

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin

info@planetfit.si