Nekaj dni nazaj so nam izklopili internet. Se mi je izgleda izmuznila ena izmed položnic še od poletja in smo nekega večera obsedeli v informacijskem mrku. 🙂 Na eni strani drama, ker, kaj pa sedaj, ojoj, Netflix ne dela, na drugi strani super priložnost za kaj drugačnega.
Se tudi vam dogaja?
…da, ko greste na kakšno popotovanje, potem še kakšno leto ali več traja, da uredite video posnetke v smiselen video, ki ga potem lahko pokažete prijateljem, znancem?
No meni se ne! 🙂
…se pa nekomu drugemu. Pred 4 leti, smo se z dvemi avtomobili odpravili na cool avanturo. Na off-roading po Maroku. In 4 leta je trajalo, da je moj oče, ki je bil ravno tako del te avanture, sestavil svoj video, že celovečerc, bi lahko rekel. In sem ga pogledal na ta večer internetnega mrka.
Cool video, ampak kar mi je dalo še posebej misliti, je bil kvazi artistični zapis očeta ob koncu videa…
Tako preprosto povedano in tako zelo resnično. Ko sem na koncu uzrl ta testament, ki daje namen in meso popotovanju, sem se vprašal, čemu doživetja in video zapisi, če jih nihče (oz. mnogo premalo ljudi) ne vidi. In ugotovil, da imam tudi jaz še svoj dolg.
In ker je tovrstno popotovanje zelo poravnano z mojim poslanstvom navdihovanja sveta k aktivnostim, z nepozabnimi športno aktivnimi doživetji, bi bilo res škoda, ne vsaj kančka deliti s svetom.
Tukaj je del iz mojega videa, ki sem ga pripravil še isti mesec, ko smo se vrnili iz Afrike 🙂 . Govori pa o delu avanture, ki je bila tehnično najbolj zahtevna, tvegana in o temu, kako smo ljudje narejeni, če želimo resnično spoznati samega sebe. Človek se namreč ne more poznati, če mu je preveč udobno in se lahko spozna in zraste le, če mu je neudobno, vsaj za nekaj časa.
Naj delno poplačam svoj dolg torej 🙂 .
