fbpx

Fotr na olimpijskih

Reševanje Fotra na olimpijskih

  • OLIMPIJSKE SANJE

    Priprave na olimpijske igre 2024 v Parizu.

  • Dirkališčno kolesarjenje

    Velodrom, hitrost, akcija.

  • Šprint 200m & Kilo

    Razvoj in oživitev panoge, ki jo pozna malo ljudi.

  • Projekt

    Citius, altius, fortius.

Vse se je pričelo in skoraj končalo z državnim prvenstvom v velodromskem kolesarjenju koncem februarja 2020. Takrat sem z ekipo kot čisti "marsovec" prvič stopil v svet dirkališčnega kolesarjenja. S kolesom sem se na velodromu znal voziti ravno toliko da nisem padel,a sem imel nekaj, kar sem vedno znal razvijati z dobrimi kondicijskimi treningi, ogromno moči. Bil sem torej na začetku. Naravnost je letelo, ko pa je bilo potrebno pokazati specifične kolesarske veščine, ki so potrebne za šprinte na ovalu, pa ni več tako letelo.

Barva medalj

“Si zadovoljen?”, se je glasilo vprašanje. A ob mojem instinktivnem pričakovanju občutka zadovoljstva, tega pristnega občutka kar ni bilo. Priznam, tudi sebe sem presenetil, a zelo kmalu tudi razumel ta občutja. Ni mi mar za medalje, ali barvo teh. Mar mi je za najboljši možni nastop. Mar mi je za nastop, ki je rezultat najboljše možne vožnje. In če je ta zelo dobra, pride tudi medalja oz. izzid, s katerim sem lahko zadovoljen. Ne vem, morda sem preveč sentimentalen, morda v meni prebiva preveč romantičen športni duh, a osvojitev medalje, ker si imel srečo oz. je imel drugi nesrečo, mene osebno ne izpolnjuje. Tudi, če je medalja športno zaslužena, a se hkrati zavedam, da v danem trenutku, to ni bil najboljši možni nastop. Želim več.

Srebro v šprintu, bron v vožnji na 1 kilometer in letošnji, uradno najhitrejši šprinter na 200 metrov z letečim štartom…

Opisane misli opisujejo občutja z minulega državnega prvenstva v dirkališčnem (velodromskem) kolesarjenju za leto 2021, ki se je zgodilo nekaj dni nazaj. Osvojeno srebro v šprintu, bron v vožnji na 1 kilometer in letošnji, uradno najhitrejši šprinter na 200 metrov z letečim štartom, so lepi izzidi in sem jih vesel. Vendar za tisto pravo zadovoljstvo se bom moral še zelo potruditi. Tega se zavedam in k sreči sem narejen tako, da me to žene naprej.

Moje ime je Eduard Žalar, danes sem star 46 let in z uspešnim zaključkom letošnjega državnega prvenstva v velodromskem kolesarjenju (kategorija elite), nadaljujem s projektom Fotr na olimpijskih.

Pravim, da nadaljujem. Projekt uradno zaživel v začetku leta 2020, potem pa bil s pričetkom korona krize zaustavljen. No, zaustavljen do te mere, da se žal ključnih planiranih zadev, ki zadevajo razvoj športnika, obiskovanja tekem itd., ni dalo izvajati. Sem pa nekje v sebi vedno vedel, da bom takoj, ko bo le mogoče, nadaljeval s projektom in da se ne glede na razmere, ki so vladale, ne smem zaustaviti.

595 dni

595 predstavlja število dni, ko sem se moral spopasti z izzivi razvoja v športu, o katerem se v Sloveniji ve zelo malo. Da sem po disciplinski trenerski know-how “šel” v Avstralijo in ga dopolnjeval z domačim know – howom za kondicijski razvoj, se morda sliši enostavno in morda celo deluje kot celostna rešitev. Vendar o razvoju in o treningih hitrih velodromskih disciplin z ekipo nismo vedeli približno nič. Iskati pomoč v svetu cestnega kolesarjenja pa ne gre. To je popolnoma drug svet. Potem pa še kriza.

Soočanje s hudimi poslovnimi udarci (delam v fitnes industriji, ki je globalno gledano zašla v najhujšo krizo v zgodovini industrije), mentalno psihološko krizo in ne nazadnje tudi z eksistencialno krizo (tukaj še vedno nisem prepričan, da je ta del zaključen) v kombinaciji z vsemi omejitvami, ki jih je kriza prinesla, je vse skupaj že delovalo kot izgubljeno. Oz. če že ne izgubljeno, pa se je pogostokrat odpiralo vprašanje smiselnosti vztrajati pri nečem, kar še niti ni zaživelo, pa je že skrajno onemogočeno. Spraševal sem se, če je sploh zdravo nadaljevati. Je na temu res taka prioriteta, če pa sem imel (in še vedno imam) “pomembnejše” težave.

Začetek in konec

Vse se je pričelo in skoraj končalo z državnim prvenstvom v velodromskem kolesarjenju koncem februarja 2020. Takrat sem z ekipo kot čisti “marsovec” prvič stopil v svet dirkališčnega kolesarjenja. S kolesom sem se na velodromu znal voziti ravno toliko da nisem padel,a sem imel nekaj, kar sem vedno znal razvijati z dobrimi kondicijskimi treningi, ogromno moči. Bil sem torej na začetku. Naravnost je letelo, ko pa je bilo potrebno pokazati specifične kolesarske veščine, ki so potrebne za šprinte na ovalu, pa ni več tako letelo.

A drugače tako ali tako ni moglo biti. Prav zaprav je bilo vse tako, kot mora biti. Izkušnja prvega prvenstva je bila navdihujoča in je dala ogromno zagona, saj je pokazala, da z ekipo razmišljamo in delamo na pravi način. Res je, da smo delali vsega samo nekaj tednov, a so bili v teh tednih napredki znatni. Potem pa se je zgodilo. 2 tedna po prvenstvu je šla država v prvi lock-down. Za 14 dni so rekli…

Kriza

Prvo kar človek, ki je poslovno in eksistencialno vpet v fitnes industrijo, občuti ob tovrstni krizi, je velika duševna stiska, ki izhaja iz negotovosti in nemoči vplivati na prihodnost. Na prihodnost za katero veš, da bo zagotovo popolnoma spremenila obličje posla, a ne veš kako. Osebno sem se po spletu okoliščin znašel tudi sredi ogromne investicije. Ker se projektov vedno lotevam celostno, se je v sklopu projekta Fotr na olimpijskih porodila tudi ideja o vzpostavitvi kolesarskega centra opremljenega z najsodobnejšo merilno in vizualno tehnologijo, ki bo sluzila tudi za meritve in razvoj vseh vrst kolesarjev. Istočasno bodo lahko cele ekipe (saj bo na razpolago 40 kolesarskih mest) opravljale meritve ali izvajale različne ftp trening protokole z najsodobnejšo diagnostiko. Držim pesti, da bo center zaživel po novem letu.

Center kolesarjenja z najsodobnejšo merilno in vizualno tehnologijo

Ne izgleda ok

Posel na robu prepada torej, do polovice pripeljana investicija in kriza, so pustili brazgotine. Izolacija, prepovedi gibanja, finančni pogorm. Kdo bi razmišljal še o olimpijskem projektu. Meseci so tekli, psiha pa je bila vedno bolj načeta. Preko poletja sem sicer skušal nekaj “migati”, ampak kaj pa je to. Nekoliko sem delal na investicijskem projektu, ki pa tako ali tako ni kazal neke perspektive, saj je konec poletja že nakazoval vnovična zaprtja.

Ko se telo upre

Danes, ko pomislim na te mrtve mesece se najbol spominjam 2 trenutkov, od katerih me je zadnji zelo prestrašenega pognal v “reševalno” akcijo. Apatija in neaktivnost sta se sprva pričela poznati na telesu in fizični pripravljenosti. Iz mojih optimalnih 97 kilogramov, sem zašel na 112 kilogramov. Jih niti nebi opazil, če nebi nekega jutra trčil ob drugi trenutek. Ob jutranji kavi nekega vikenda, sem skozi spotnatni pogovor prišel na tematiko, ki me je najbolj tiščala. Kaj z investicijskim projektom. Naprej navkljub organsko najmanj primernemu času? Odnehati in izgubiti ogromne količine denarja? Kako, pa bom vrnil denar, če ne grem naprej? Če je pogovor sicer tekel kolikor toliko normalno, sem nanadoma pričel čutiti pekočo bolečino po celem telesu in dušenje. Bolj ko sem želel izgovoriti kaj me muči, bolj me je bolelo in dušilo. Bil je začetek novembra 2020 in postalo mi je jasno, da ni več heca.

Tako se je začela moja pot nazaj.

Preprosta logika, nekoliko manj preprosta izvedba

Logika je bila preprosta. Mentalna stabilnost ima temelj v telesni stabilnosti. Če je človek aktiven, mu telo služi kot dobra platforma za boljše stanje duha. In ker je konsistentna aktivnost možna le ob zadostni motivaciji, sem sprevidil, da lahko začnem stvari spreminjati na bolje, če se odločim vrniti v projekt Fotra na olimpijskih. Če se odločim oživeti projekt, pa ne glede na razmere, ki so vladale. Grem nazaj v akcijo in bom napredoval kolikor se bo pač dalo. S temi mislimi sem se odpravil v posteljo nekega večera in preden sem zaspal sem nastavil budilko za ob 5:00.

Magičnih 5.00 zjutraj

Urediti prehrano, priti nazaj na optimalno telesno težo, vzpostaviti režim treningov z utežmi, treningi na velodromu, treningi v kleti na valjih in wattbike-u, gorsko kolesarjenje. Če sedaj pogledam nazaj kaj vse je bilo potrebno premakniti z mrtve točke, se zamislim. Veliko kompleksnih problemov. Vendar kot velja za vse, je ne glede na velikost izziva, najbolj pomembno, da se prične.

Ker se poznam do obisti, sem na sebi izvedel mali trik. Zjutraj, ko sem še recimo temu zaspan, ko možgani delujejo popolnoma drugače kot preko dneva, vstanem in se lotim izzivov lažje kot med dnevom. Preprosto, možgani še ne sprocesirajo da se ti nečesa ne da. In vstaneš in pričneš. Tista ura ob 5h zjutraj je bila resnično magična. 5 dni v tednu sem tako pričenjal z jutranjim jurišem na Šmarno goro. Po “ta dolgi” iz Spodnjih Pirnič gor in dol, sem se vsako jutro prebujal z Ljubljano slabih 45 minut. Čelna svetilka, palice, hladen zrak in gora so me vedno pripravili na dan. Me mentalno predramili, telo pa ogreli za treninge, ki so sledili preko dneva. Tedensko sta se mi potem zvrščali 2 zadevi. Ob ponedeljkih in četrtkih treningi z utežmi, ob torkih in petkih pa treningi na velodromu.

Telovadnica in brutalni treningi z utežmi

Treningi z utežmi ja. Brutalni. Veliko ljudi nejeverno zastriže z ušesi, ko slišijo da kolesar trenira z utežmi. A dejstvo je, da je velodromsko kolesarjenje kot šprint, eden tistih športov, kjer je razmerje treninga z utežmi v prid le temu pred ostalimi treningi. Velodromski šprinter večino časa preživi v telovadnici z utežmi. Zakaj? Zaradi tega, ker potrebe modernega šprinterja velevajo, da potrebuje zverinsko močne in eksplozivne noge ter jekleni trup. To pa se lahko dovolj učinkovito natrenira le z utežmi.

Uteži

Dead lift – osnove velodromske šprinterske kondicije

Jutranji obiski telovadnice so bili nuja. Tam šprinter razvija svoj motor. Tam šprinter razvija moč svojega motorja in navor, ki ju mora potem biti sposoben učinkovito prenesti na kolo (kar je že drugi izziv). In moči ni nikoli preveč. Gre za kontinuiran in boleč trenažni proces. Kontinuiran zato, ker je človeško telo narejeno tako, da lahko postaja vedno močnejše. Vrhunski velodromski šprinter, ki je npr. že danes najboljši na svetu, bo vsako naslednje leto treninga še močnejši. In ko ravno omenjam bolečino. Ja dvigovanje preko 220 kilogramov bremena ni ravno prijetnih.

Znamenja

Potem pa so tukaj še mali bombončki, ki zaznamujejo športnika tudi za vedno. Del fitnes treningov so npr. tudi skoki. Sonožni skoki z mesta na različno visoke podlage. Te pa se pričnejo pri 75 cm in gredo do…, dokler pač gredo, gredo pa zelo visoko, krepko preko 1 metra. Tukaj sem si pridelal boleče doživljenjsko zaznamovanje. Skoraj normalno je namreč, da športnik pri veliki količini skokov, ki jih opravi, kdaj kakšnega tudi zgreši. Posledica je običajno do kosti odrgnjena golenica in doživljenjska oznaka. Kako dolgo se samo celi tovrstna rana. In ni ga večejega “veselja”, ko si ob treningu mrtvih dvigov s hrapavim drogom, potem na vsake toliko časa odrgneš prav isto rano. Ja, ja, tudi mrtvi dvigi so poleg počepov, ena osnovnih vaj velodromskega šprinterja.

Adria mobil, moj klub

Naj se v temu trenutku tudi zahvalim klubu Adria mobil, v katerem so premogli ravno pravšnjo mero pozitivne norosti, da so me skupaj z mojo idejo o olimpijskem projektu sprejeli medse. S celotno trenersko ekipo ter vodstvom smo takoj vzpostavili odličen odnos, ki je v razvojno projektnih zadevah ključnega pomena. Trenutno sem tako v Sloveniji edini “profesionalni” velodromski kolesar in s ponosom vozim v barvah Adrie mobila. Pa, da ne bo pomote, profesionalni ne zato, ker bi živel od tega, ampak zaredi tega, ker je vse kar z ekipo počnemo na nivoju profesionalizma.

Moj trener je Michael Jordan 🙂

Resno, mojemu trenerju je ime Michael in se piše Jordan. Velikokrat se šalimo, da je več kot očitno v kateri šport so bili zaljubljeni njegovi starši, pa vendar. Michael je vrhunski strokovnjak na področju razvoja in treningov velodromskih šprinterjev. Skupaj z avstralskimi legendami s piste kot sta Kerrie Mears in Shane Perkins deluje v okvirju tako imenovane Track cycling akademije. Ob pomoči sodobne tehnologije, ki omogoča programiranje, merjene in analitiko treningov na daljavo, smo skupaj z Michaelom zastavili začetne smernice. Naša naloga je imela oz. ima zelo jasen cilj. Skonstruirati vrhunskega velodromskega šprinterja. Iz nič. Starega preko 40 let.

Trening na daljavo s pomočjo tehnologije…

Velodromske prigode

Velodrom v Češči vasi, Novo Mesto. Vsaj 2x / teden me je pot vodila iz Ljubljane v Novo Mesto. In prav vsak dan, ko sem še doma nalagal kolo v avto, je bilo v zraku čutiti rahlo vznemirjenje. Rad imam hitrost. Že od malega. In prav vsak trening na velodromu mi jo obljublja. Prinesejo pa treningi na velodromu tudi doživetja, ki so unikatna. V Sloveniji se trenutno edini resno ukvarjam z velodromom.

Zaklenjen

To pomeni, da sem v večini primerov tudi bolj kot ne edini uporabnik steze, kar prinaša določene pluse in določene… biserčke. Tako sem nemalokrat zaključil trening in ugotovil da sem ostal zaklenjen na velodromu. Vzdrževalec je preprosto spregledal da treniram, zakleni objekt in odšel.

Zmrznjen

Pri – 2*C

Ali pa ko sem notri, pri – 2 stopinjah, ob zaključku trening intervala, na klopi vlekel na sebe vse možne cunje, da nisem “zmrznil” medtem, ko sem počival pred izvedbo naslednjega intervala. Ogrevanje tako velikega objekta pozimi namreč ni upravičeno le za 1 osebo, niti ga ni možno na hitro segreti. Kaj mi je bilo torej storiti? Ali ne trenirati, ker je mrzlo, ali pač stisniti zobe. Ko zanimivost, v tujini je šprinterjem celo prepovedano vaditi na velodromu, če je tam manj kot 16 stopinj. Nižja ko je temperatura manj varno je tovrstno početje. Hitro lahko pride do poškodb, sam napredek v treningu pa je iz fizioloških razlogov ob taki temperaturi zelo močno okrnjen. In ja, občutki ko skušaš maksimalno obremeniti noge ob takih temperaturah, tudi niso ravno vzpodbudni. Telo se enostavno postavi po robu in ne da od sebe, kar glava pričakuje.

Skuhan

Pri + 40*C

No poleti, pa je bilo ravno obratno. Z ogromnim balonom pokrita steza, žal ni klimatizirana. In če je bilo zunaj preko 35*C, je bilo v balonu brez prezračevanja preko 40*C. Vroč miren zrak. Sicer je res, da toplejši ko je zrak, hitreje lahko voziš, a vse ima neke meje. Takrat sem se zatekal v podzemni prehod, ki je edini v objektu ponujal par stopinj nižjo temperaturo. Če sem se pozimi med intervali oblačil in grel, sem se poleti med intervali hodil hladit v prehod, kjer sem ležal popolnoma negibno na par stopinj hladnejših tleh.

Premajhno kolo

Spomnim sem prve vožnje s pravim šprinterskim kolesom za na velodrom. O moj bog! Kot, da bi prvič v življenju sedel na kolesu. Drugačna, bolj agresivna geometrija, odzivnost ter občutljivost kolesa in predvsem drugačen položaj telesa na kolesu. Seveda mi je bilo takoj jasno, da se bom moral “na novo” naučiti voziti kolo. In kar je najbolj zanimivo je to, da sem na začetku imel konstanten občutek, da mi je kolo predolgo. A kaj ko se je resnica skrivala v čistem nasprotju.

Moje kolo mi je bilo namreč premajhno, prekratko. A narava športa in proces prilagajanja telesa na zelo nenaraven položaj na kolesu, ki je podvržen učinkovitosti in ne udobju, vzameta čas. Danes ko pomislim za nazaj, sem potreboval zagotovo slabo leto dni časa, da sem lahko razvil vsaj približne občutke ustreznega zavedanja telesa na kolesu. Seveda, če bi imel pri sebi na voljo strokovnjaka, ki bi mi znal svetovati kako in kaj pri izbiri okvirjev, bi zagotovo prišparal nekaj časa. Tako pa je bilo potrebno veliko pionirskega duha, da se je na koncu prišlo resnici do dna.

Novodobni šprinter potrebuje 1 ali več številk večji okvir od tistega, ki ga uporablja na cesti. Zame novo odkritje, ki pa je izpostavilo tudi nov problem. Ne delajo namreč vsi proizvajalci tako velikih okvirjev kot ga potrebujem za svojo višino (merim namreč 188 cm). Pa vendar, že ugotovitev sama je veliko vredna in bo prinesla mnogo koristnega na področju iskanja čim bolj aerodinamičnega položaja na kolesu.

I am back…

Ob vzpostavljeni rutini in motivaciji, je čas dokaj hitro mineval in kmalu sem začutil, da se dvigam tako telesno kot mentalno. Občutek tega zavedanja pa ponavadi daje še dodaten zagon. Nudi neko varovalko, da se lotenega še bolj držiš. Tedni so se relativno hitro obračali, ko pa sem s Kolesarske zveze Slovenije dobil še informacijo o datumu izvedbe državnega prvenstva za leto 2021, je vse skupaj dobilo še dodaten pospešek. Vesel sem, da sem nazaj v igri in vesel sem, da sem projekt Fotra na olimpijskih ne samo uspšeno ponovno spravil v tek, ampak tudi rešil.

Vrnitev na stezo s pravim dirkanjem in tekmovanjem, nekaj česar je v zadnjem letu kronično primanjkovalo in škodilo vsem športnikom, je bila katarzična. Katarzična, ker se je vedno dobro vrniti nazaj in katarzična, ker je navkljub neprijaznim okoliščinam bilo možno narediti velike korake proti končnemu cilju. Še zdaleč da bi bil tam, a sem bližje in to me napaja.

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin

info@planetfit.si