fbpx

Fotr na olimpijskih

Prva vožnja z raketo. O moj bog…!

  • OLIMPIJSKE SANJE

    Priprave na olimpijske igre 2024 v Parizu.

  • Dirkališčno kolesarjenje

    Velodrom, hitrost, akcija.

  • Šprint 200m

    Razvoj in oživitev panoge, ki jo pozna malo ljudi.

  • Projekt

    Citius, altius, fortius.

Nikoli v življenju ne bom pozabil dneva, ko sem se prvič vsedel na šprintersko kolo za velodrom. Če se pošalim, sem prej znal voziti kolo, kot hoditi. Svoje prvo “dvokolo” sem dobil pri 3 letih. Ni minilo dolgo, ko je sprva odfrčalo prvo pomožno kolesce, in nato še eno. Kot 5 letni “mulc” sem že obvladal očetovega Ponija, preživel tedne in tedne na tedanjih gradbiščih ljubljanske obvoznice, kjer smo si na nepreglednih kupih zemlje zvozili nemogoče poligone, skoke in steze. Nam se je zdelo imenitno, ko si vžgal kolikor si dolg in širok in prišel domov ves blaten, a nasmejan, ker si letel daleč. To, da nisi lendal je bilo nepomembno, pomembno je bilo to, da si s kolesom, pa katerim koli že, dirkal po navoženih kupih zemlje in ustvarjal. Ja, pisalo se je leto nekje okoli 1980-81, mi pa smo že intuitivno razvijali nekaj čemur danes rečemo bike-park, takrat pa so nas gledali kot nebodiga treba mularija, ki ne ve kaj bi s seboj in potem počne neumnosti. 🙂 In potem so prišli še bmx-i, amapk, če si pa imel 5-ko, to je bilo Rogovo junior dirkalno kolo na 5 prestav, ali pa 10-ko, večji okvir, model senior in 10 prestav, si bil pa tudi “frajer”. Skratka veliko življenja sem pustil na kolesu in po nešteto prevoženih kilometrih po cesti s specialko, po gorah in bike parkih z gorskimi kolesi, sem se ponovno počutil, kot da se ne znam voziti s kolesom, ko sem prvič sedel na šprintersko kolo za velodrom.

Razumljivo, saj je kolo za velodrom nekaj popolnoma drugega od prej omenjenih koles:

“Bika moraš zagrabiti pri rogovih…”
  • neposredni prenos,
  • ogromno prestavno razmerje,
  • samo 1 prestava,
  • odsotnost zavor,
  • ekstremno ozko in globoko krmilo,
  • absolutna togost okvirja,
  • izredno agresivna geometrija kolesa,
  • in odzivnost da te kap,

vse to te pahne tako daleč nazaj, da bi si skoraj da zaželel tiste pomožne koleščke nazaj. In, da se s tem kolesom moraš potem še brezkompromisno zapeljati po naklonih kot jih nudi velodrom, pomeni samo še večji izziv.

Na začetku si na tovrstnem kolesu tudi stoje nisem upal voziti, tako odzivno in nemirno je namreč kolo, dokler se ga ne navadiš. Strah pred padcem je bil konstatno prisoten. Nihče pa si ne želi pasti pri hitrostih okoli 70 km/h, medtem ko ima na sebi samo kolesarsko opremo.

45′ naklon deluje “scary”

Kakor koli že gledam danes na zadevo, in ne glede na to, da je track cycling v svetu izredno razvit, smo se z ekipo počutili izredno pionirsko. Že sam proces nabave kolesa je pokazal, da je za tovrstno kolesarjenje potreben popolnoma drug pristop in set znanj, kot za ostale oblike. Eno je vzeti kolo in oditi na velodrom, toda kaj pa ko prispeš tja? Laik bo imel že s tem težavo, da ne bo vedel v katero smer se voziti, kaj šele o minimalni potrebni tehniki vožnje za varen krog. 1 krog ja :-). Danes mi je sicer zanimivo opazovati, ko kdo prvič pride na velodrom in zaropota po tleh takoj ko pride v prvi zavoj. 45′ naklon ovala namreč zahteva fizikalne zakonitosti. Kolesar mora v zavoj pripeljati dovolj hitro, da ga “prilepi” na stezo, če ne,…pač zdrsneš in padeš. In prvič ti možgani ne pustijo kar s polnim gasom zapeljati v krivino, ker je zastrašujoča. Je kar nekaj igre med zavednim zdravim razumom in nezavedno previdnostjo.

Trenerska ekipa iz Avstralije nam je lepo pripravila protokol oz. program kaj in kako začeti. Dobil sem neke vrste Racing for dummies priročnik :-)… a drugače ni šlo.

Od prve vožnje z raketo je sedaj minilo slabo leto, pa še vedno ne morem trditi, da sem se kolesa 100% navadil. Pa vendar, zelo hitro so se pričeli kazati napredek in rezultati… o čemer pa več prihodnjič.

Smo pa z ekipo ujeli na kamero dan prve vožnje in tukaj je video.

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin