fbpx

Fotr na olimpijskih

Fotr na olimpijskih

  • OLIMPIJSKE SANJE

    Priprave na olimpijske igre 2024 v Parizu.

  • Dirkališčno kolesarjenje

    Velodrom, hitrost, akcija.

  • Šprint 200m

    Razvoj in oživitev panoge, ki jo pozna malo ljudi.

  • Projekt

    Citius, altius, fortius.

Z mentalno nastrojenostjo navdihovanja množic k aktivnemu življenju, ki temelji predvsem na širejnju ideje, da se vse da, če se želi in, da smo za lastno usodo odgovorni sami, v kombinaciji s skrito zaljubljenostjo v dirkališčno kolesarjneje, se je rodila drzna ideja.

Še danes se živo spominajm. Kot prikovan sem pred malim, črno belim tv zaslonom, z odprtimi usti nemo opazoval dogajanje. Nacionalka je predvajala dokumentarni film o športu, ki ga nisem še nikoli videl. 2 kolesarja, z nenavadnimi kolesi, sta dirkala na lesenem ovalu, visokih in strmih naklonov v zavoju. V spomin se mi je vtisnil komentar, ko je pripovedovalec komentiral;…”ta in ta kolesar ne more prehiteti tega in tega kolesarja, pa čeprav mu sledi s kar 65 km/h”. Vau!!

Pisalo se je leto 1981, čas, ko se je pri nas velika večina avtomobilov vozila s povprečno hitrostjo 50km/h, jaz pa sem občudoval športnike, ki so se borili na kolesih, ki so jih gnali na lastno moč preko 60km/h. To je bil trenutek, ko sem prvič videl in spoznal šport, ki se mi je vpisal v gen. Dirkališčno kolesarjenje, oz. velodromsko kolesarjenje je šport, ki je pri nas popolnoma nepoznan. Dirkališčno kolesarjenje je olimpijski šport že od samega začetka olimpijskih iger moderne dobe, od 1896. Gre za šport v katerem akcija, hitrost, adrenalin in strategija hodijo z roko v roki in se prikazujejo v obliki kolesarskih spopadov na velodromu.

Ni ravno položno :-)…

Velodrom predstavlja ovalno areno, katere največja značilnost so visoki in strmi zavoji, ki omogočajo krožne dirke kolesarjev ob izredno visokih hitrostih. Ne vem zakaj, ampak v meni je šport prebudil nekaj prvinskega. Nevidno gonilo, instinktivno privlačnost k temu. Imel sem 6 let, dirkališčno kolesarjenje pa je bilo nedosegljivo.

Koncem 90ih let, smo dobili v Sloveniji prvi velodrom. V Češči vasi je zrasel oval vrhunske kvalitete, ki je celo gostil mladinsko svetovno prvenstvo. V gen vpisana želja je bila še vedno prisotna. Toda kaj, ko je bilo mladinsko svetovno prvenstvo prva in zadnja stvar, ki se je zgodila na tem velodromskem biseru. Klub, kjer bi se dalo pričeti trenirati dirkališčno kolesarjenje ni obstajal. Kamor koli sem se obrnil z željo, da bi se začel ukvarjati s športom, sem naletel na praznino. Imel sem 22 let, dirkališčno kolesarjenje pa je bilo nedosegljivo. Velodrom je počasi pričel propadati, dokler ga zob časa ni popolnoma uničil.

Leta so minevala, poslovno sem zašel v vode fitnes industrije, kjer je ključ do uspeha skrit v sposobnosti navdihniti ljudi, da postanejo in ostanejo aktivni. V Sloveniji z Les Millsovimi programi že vrsto let skrbimo za inštruktorje in vadeče po fitnes centrih širom države.

Minulo leto sem s svojo ekipo delal na projektu navdiha, kjer smo navdihovali in motivirali množice s poizkusom rekorda. V projektu, ki smo ga poimenovali kar EDspedicija, mi je uspelo v 18 urah osvojiti najglobljo točko slovenskega morja s potopm na vdih, prekolesariti preko 200 km razdalje do Julijcev in se nato tudi ponoči povzpeti na popolnoma zasneženi Triglav.

Edspedicija; zgodba o enem vdihu, kolesu in najvišji gori.Edspedicija

Drzen projekt, z močno adrenalinsko avanturistično noto je imel za nas globji pomen. Odražal je namen našega obstoja, saj se z ekipo čutimo poklicane h kreaciji bolj fit planeta. Verjamemo, da če bodo ljudje postali aktivni, bomo dosegli cilj. Zavedali pa smo se tudi, da samo en projekt ne bo zadoščal in smo tekom izvajanja projekta, že tudi usmerjali misli k naslednjemu projektu, za katerega pa se nam še ni sanjalo kaj bi sploh lahko bil. Potem pa se je zgodil ključni preobrat. Tekom kondicijskih priprav na podvig EDspedicije, sem trčil ob mentalno bariero. Zaradi utrujenosti in nasičenosti zaradi priprav na projekt, nisem mogel nadaljevati s treningi. Ni šlo. Potreboval sem nekaj, da bi se lahko iztrgal iz primeža krize, saj sem bil sredi priprav na kolesarski del podviga. In bum! Usoda je želela tako, da se je propadli velodrom prenovil, pokril in postal ponovno uporaben. Ko sem bolj kot ne po nesreči to tudi odkril na spletu, je takoj padla ideja, da bi lahko enega od kolesarskih treningov naredili kar tam, saj sem nujno potreboval spremembo. Z ekipo smo obiskali velodrom, naredili vrhunski trening in hkrati sprožili razvoj ideje novega projekta.Imel sem 43 let, v Sloveniji smo dobili nov velodrom, a dirkališčno kolesarjenje je še vedno bilo nedosegljivo.

Vendar pa mi sedaj to več ni predstavljalo ovire. Z mentalno nastrojenostjo navdihovanja množic k aktivnemu življenju, ki temelji predvsem na širejnju ideje, da se vse da, če se želi in da smo za lastno usodo odgovorni sami, v kombinaciji s skrito zaljubljenostjo v dirkališčno kolesarjneje, se je rodila drzna ideja.

Gremo na olimpijske igre v Parizu 2024.

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin